Začetki segajo v leto 1919

Nogometni začetki na ajdovskem koncu segajo v leto 1919, v obdobje, ko je bila ustanovljena slovenska nogometna organizacija. Dve leti kasneje, torej leta 1921, so se začeli z nogometom ukvarjati organizirano, uradno pa je bil športni klub Ajdovščina - Šturje (s kratico SKAŠ) pri goriški prefekturi registriran 1. julija leta 1924. Na ustanovnem občnem zboru 24. julija 1924 je funkcijo predsednika prevzel Riko Nusdorfer.  
 
Društvo SKAŠ je povezovalo mlade iz sosednjih krajev, z obeh bregov Hublja, Ajdovščine in Šturij, ki ju je takrat delila celo deželna meja. Klub ni sodeloval v rednih tekmovanjih, vsa aktivnost je potekala na treningih in prijateljskih srečanjih z moštvi iz bližnje in daljne okolice. Za močnejše in pomembnejše tekme je SKAŠ združil moči z društvom Nanos iz Vipave, s katerim so ohranjali pristne stike, in tako nastopal pod imenom Burja. Kljub pestri aktivnosti pa društvo ni dobivalo nobene pomoči; državne in lokalne oblasti njegovega delovanja sprva niso ne ovirale in ne podpirale, tako da so morali podporni člani in igralci sami financirati stroške opreme in potovanj.

Fašizem zaustavlja zanos
Z začetkom načrtnega potujčevanja so se leta 1925 začeli težki časi tudi za slovenska društva. Sprva je bilo treba pridobiti pisno dovoljenje za vsako prireditev, naslednje leto pa je italijanska oblast začela slovenska društva razpuščati, še zlasti tista, ki niso dovolila, da bi se v njihove vrste vrinili Italijani. Skaševci se niso hoteli včlaniti v sindikalno organizacijo Dopolavoro in so raje prenehali igrati nogomet v okviru društva. Sama nogometna igra med domačini seveda ni zamrla, saj je pred tem prevzela širok krog mladih. Italijani so potem le uspeli sestaviti ekipo, v kateri pa ob redkih domačinih ni bilo nobenega člana društva SKAŠ. Ker so hoteli na svojo stran pridobiti čim več mladih, med katerimi bi lahko širili duh fašizma, so leta 1929 začeli z gradnjo štadiona na mestu, kjer je še danes; iz tistega časa je tudi pokrita tribuna.  


Nov začetek
Po tihem bojkotu pred drugo svetovno vojno in medvojnem mrtvilu se je leta 1945, v obdobju socialističnega zanosa, začelo vse znova. Nogometni navdušenci so spet sestavili ekipo in kmalu zatem, v začetku leta 1946, ustanovili Fizkulturno društvo Ajdovščina. Pod njegovim okriljem je poleg nogometne delovala še košarkarska in atletska sekcija. Ker je bilo igrišče ob Goriški cesti po vojni zapuščeno in neprimerno, se je aktivnost odvijala na Policah. Prvo uradno tekmo je novoustanovljeni klub, ki mu je predsednikoval Ivo Štekar, odigral junija leta 1946, leto dni pozneje pa je ekipa že nastopala v ligaškem tekmovanju, v takratni coni B. V sezoni 1947/48  se je društvo znova preimenovalo, in sicer v Fizkulturno društvo Burja, ter začelo nastopati v primorski nogometni ligi. Leta 1948 je bila ustanovljena Goriška nogometna podzveza, katere član je postal tudi ajdovski klub. Tega leta se je začela tudi obnova današnjega igrišča, ekipa pa je medtem trenirala na travnati površini na letališču. V začetku leta 1949 se je društvo spet preimenovalo in si nadelo ime Sindikalno športno društvo Mladost, aktivni pa so bili predvsem nogometaši, druge dejavnosti so bile zgolj občasne in priložnostne. Tri leta pozneje je bilo v društvu že 244 članov, med njimi tudi precej žensk, delovanje pa je bilo še naprej odvisno predvsem od članarine in prostovoljnih prispevkov. Kriza je bila zato precejšnja, delno so jo s prostovoljnim delom pomagali ublažiti krajani, v športnem smislu pa vojaki, ki so pogosto priskočili na pomoč domačim igralcem.      

Prihod Primorja
Na občnem zboru 1. aprila 1954 so nogometno sekcijo društva SŠD Mladost preimenovali v Primorje, naslednje leto se je tako imenovalo celotno društvo. SGP Primorje in takratni direktor Friderik Pavlič sta veliko prispevala k ureditvi igrišča in organizaciji društva. Nogometaši so prvič dobili trenerja, to funkcijo je prevzel Milan Poniž iz Vipave, nastopali pa so v primorski ligi. V drugi polovici petdesetih let je zaradi finančne krize prvič prišlo do odhodov igralcev v bogatejše klube, saj so jim ti poleg napredovanja zagotovili tudi boljše možnosti zaposlitve. V naslednjih desetih letih je ekipa nastopala v primorski in v conski nogometni ligi - zahod, klub pa je temeljil na delu peščice zanesenjakov.

Boljši časi so se začeli konec šestdesetih let, ko je ekipa zasedla drugo mesto v zahodni conski ligi, izboljšala pa se je tudi organiziranost. Pomemben mejnik je predstavljal tudi občni zbor 18. januarja 1970, ko se je Sindikalno športno društvo Primorje preimenovalo v NK Primorje. V okviru društva so delovali le še kolesarji, saj so se ostale panoge organizirale po svoje. Predsednik kluba Jože Praček je vodenje kluba reorganiziral in stabiliziral, trener Božidar Kotnik pa je s sodobnim strokovnim delom kmalu požel rezultate. V naslednjih letih se je namreč moštvo potegovalo za naslov prvaka v območni zahodni ligi, veliki met pa jim je nazadnje uspel v sezoni 1974/75. Na odločilni tekmi so 5. maja 1975 premagali večnega tekmeca Litijo, okrog štadiona pa se je zbralo kar 3000 gledalcev, saj je bila ta dan v Ajdovščini proslava ob občinskem prazniku, na letališču pa se je odvijal letalski miting. Formalno so uvrstitev v prvo slovensko ligo potrdili z zmago s 4:1 v Sežani.

Zlata generacija
Ekipo, ki ji je uspel veliki met, so poimenovali zlata generacija, katere jedro so sestavljali domači nogometaši: Alojz Mermolja, Peter Brecelj, Pavel Brecelj, Branko Fučka, Miloš Jamšek, Marjan Žigon, Ljubomir Marjanovič, Franc Kopatin, Ilija Blanuša, Dušan Medvedec, Bojan Doljak, Vladimir Curk, Zoran Markovič, Ljubo Vidrih, Branko Batagelj, Marjan Peljhan, Dušan Bolko, Dušan Bizjak, Adrijan Fegic in drugi, med katerimi velja omeniti tudi vojaka Rudija Zavrla. Sezona 1975/76 je bila ena najuspešnejših, saj je moštvo zasedlo tretje mesto v 1. slovenski ligi, takoj za Mariborom in Šmartnim. V pokalnem tekmovanju pa so se Ajdovci uvrstili celo v finale jugoslovanskega pokala na področju Slovenije, kjer so klonili v dvoboju z Muro.
To obdobje je zaznamoval prestop mladega nadarjenega nogometaša Adrijana Fegica v Rijeko. Nedvomno je bil najboljši nogometaš, ki je prišel iz vrst Primorja. Postal je steber reškega prvoligaša, na mednarodni sceni se je zapisal  v zgodovino s tem, da je slavnemu španskemu klubu zabil dva gola. Oblekel je tudi dres mlade reprezentance Jugoslavije. Kariero je nadaljeval v Franciji, po vrnitvi domov v začetku devetdesetih let pa je Primorju pomagal pri vrnitvi v prvoligaško tekmovanje in se potem posvetil trenerskemu delu. Potem ko so prebrodili znamenite portoroške sklepe, se je začel nov vzpon. Pod vodstvom Dušana Bolka se je ekipa v sezoni 1980/81 ponovno uvrstila v prvo slovensko ligo. V tem obdobju je bila precejšnja pozornost namenjena tudi posodobitvi štadiona; ta se praktično odvija še danes. Toda sledila so nova nihanja in v sezoni 1983/84 je ekipa spet izpadla iz prve lige in vse do osamosvojitve Slovenije nastopala v območni nogometni ligi - zahod.   Prvi koraki k profesionalizaciji
Nova prelomnica je bilo seveda leto 1991, ko se je Slovenija z osamosvojitvijo znašla tudi na nogometnem razpotju. Ekipa Primorja se je kot drugouvrščena ekipa območne nogometne lige - zahod uvrstila v takrat 21-člansko prvo ligo, kar je pravzaprav pomenilo začetek Primorja, kakršnega poznamo danes. Prva
prvoligaška sezona se sicer ni izšla najbolje, kajti ekipa je s 17. mestom za mesto zgrešila obstanek v prvi ligi. V rezultatih so se zagotovo pokazale tudi organizacijske težave in iskanje novega predsednika, toda v Ajdovščini so bili odločeni, da gredo po začrtani poti naprej. V naslednjih treh letih je klub vodil Branko Bakaršič in z njegovim prihodom se je začela profesionalizacija kluba, ki je napredoval v vseh pogledih. Najprej tekmovalno, saj si je z drugim mestom v drugoligaški sezoni 1992/93 ponovno izboril napredovanje v elitno slovensko ligo, napredek pa je bilo čutiti tudi v organizacijskem smislu.

Odmeven preboj v Evropo
Novo prelomnico je pomenilo leto 1995. Mesto predsednika kluba je prevzel direktor Primorja d.d. Dušan Črnigoj, ekipa pa si je po koncu sezone 1994/95 v razburljivih in dramatičnih kvalifikacijah uspela izboriti obstanek v prvoligaški konkurenci z desetimi klubi. Čeprav so rdeče-črni merili moči s tekmeci, ki so imeli v vseh pogledih boljša izhodišča, so kmalu dokazali, da so sposobni doseči veliko. V sezoni 1995/96 so v polfinalu pokalnega tekmovanja izločili Publikum in nato v finalu klonili proti Olimpiji. Uspeh so ponovili tudi v naslednjih dveh sezonah, vendar pa v velikem finalu obakrat ostali praznih rok.
Posebno mesto v klubski zgodovini bo našla predvsem sezona 1996/97; v prvi vrsti zaradi naslova jesenskega prvaka in navsezadnje zaradi zanimivega boja z Mariborom za končni naslov. Z drugim mestom je bil dosežen največji klubski uspeh, uvrstitev v finale pokalnega tekmovanja pa je prinesla tudi zgodovinski nastop v Evropi. Poleti in jeseni leta 1997 je ekipa iz majhne Ajdovščine najprej v predkrogu izločila moštvo Luxembourga ter nato pripravila prvovrstno senzacijo z zmago v prvem krogu proti ekipi AIK Solna iz Stockholma. Še posebej bo ostala v spominu povratna tekma s švedsko ekipo, ki so jo Ajdovci odločili z zadetkom Mladena Rudonje v podaljšku. V drugem krogu so varovanci takratnega trenerja Marina Kovačića nastopili precej oslabljeni in klonili proti nizozemski Rodi.Primorje se kmalu zatem spet pojavi na mednarodnem prizorišču in v pokalu  Intertoto izloči predstavnika Belgije Westerlo, vendar mora zatem priznati premoč ruskega Zenita. V sezoni 2001/2002 Primorje suvereno osvoji naslov jesenskega prvaka, vendar se mu za las izmuzne prvenstvena krona. V pokalu UEFA nato najprej izloči Zvartnots iz armenijskega Erevana, vendar trči na izredno močno ekipo Wisle iz Krakova, ki zapored odpravi še velikana Parmo in Schalke 04.  

NK Primorje  - stabilen prvoligaš

V naslednjih sezonah je sicer prišlo do manjših nihanj, vendar pa je NK Primorje  vse do danes ostal stabilen prvoligaš. Z uspešnim vodenjem, ki je že nekaj let v rokah šestčlanskega upravnega odbora na čelu s predsednikom Črnigojem, in predvsem s pametno kadrovsko politiko je ekipa Primorja v zadnjih sezonah dokazala, da je znova sposobna uvrstitev v slovenski nogometni vrh. Skratka, Primorje je bilo v samostojni Sloveniji 3 krat finalist pokala, dvakrat podprvak, po enkrat pa še 3., 4. in 5.

Vsekakor so klubski uspehi v sozvočju z uspehi Primorja, ki je postalo eno najvidnejših slovenskih gradbenih podjetij in predstavlja trdno zagotovilo za nadaljnji obstanek in razvoj vrhunskega nogometa v Ajdovščini. V današnjih časih, ki po finančni plati niso najbolj prijazni do profesionalnega športa, je to vsekakor eden pomembnejših dejavnikov.    

Vsi predsedniki  NK Primorje

Riko Nusdorfer (1924 – 1926)
Ivo Štekar (1946 – 1952 in 1954 - 1958)        
Izidor Vidic(1952 – 1953)
Dušan Rudež (1961 – 1962)
Darko Krtelj (1962 – 1964)
Oskar Harej (1965 – 1966)
Štefi Zamola (1966 – 1967)
Franc Pergar (1967 – 1968)
Ladislav Batagelj (1968 – 1969 in 1984 – 1986)
Jože Praček (1970 – 1975)
Emil Bratina (1976 – 1977)
Dušan Repič (1978 – 1980)
Franc Kopatin (1981 – 1984)
Ivo Bat (1987 – 1992)
Branko Bakaršič (1992 – 1995)
Dušan Črnigoj (1995 –


TRENERJI  NK  PRIMORJE od 1991 naprej:
1. Božidar Kotnik - Sezona 1991/92, 10 krogov
2. Srećko Juričič - Sezona 1991/92, 30 krogov
3. Kasim Kokot - Sezona 1992/93, 3 krogi
4. Miran Žlogar - Sezona 1992/93, 27 krogov; Sezona 1993/94, 12 krogov
* Stojan Koren - Sezona 1993/94, 4 kroge
5. Milovan Tarbuk - Sezona 1993/94 - 15 krogov
6. Vladan Mladenovič - Sezona 1994/95, 15 krogov (+ 4 tekme kvalifikacij); Sezona 1995/96, 22 krogov
7. Marin Kovačič - Sezona 1995/96, 14 krogov; Sezona 1996/97, 36 krogov (+ 6 tekem v PPZ – ju); Sezona 1997/98, 26 krogov
8. Miloš Šoškič - Sezona 1997/98, 10 krogov
9. Mihajlo Petrovič Sezona 1998/99    21 krogov
* Adrijan Fegic Sezona 1998/99     4 kroge
10. Ivan Marjon Sezona 1998/99     8 krogov , Sezona 1999/00     7 krogov
* Borivoje Lučič     Sezona 1999/00     4 kroge

11. Nermin Hadžiahmetovič Sezona 1999/00    22 krogov

12. Ivan Matkovč Sezona 2000/01    12 krogov (+ 4 tekme Intertoto pokal)
* Borivoje Lučić Sezona 2000/01      6 krogov

13. Mihajlo Petrovič Sezona 2000/01    15 krogov

14. Ivan Buljan Sezona 2001/02     24 krogov

15. Borče Sredojevič Sezona 2001/02 9 krogov Sezona 2002/03      9 krogov (+ 3 tekme v  pokalu UEFA)
*Adrijan Fegic Sezona 2002/2003   2 kroga (+ 1 tekma pokala UEFA)

16. Ivan Matkovič Sezona 2002/2003/2004   60 krogov *Adrijan Fegic Sezona 2003/2004 (3 kroge)

17. Darko Milanič Sezona 2004/2005 32 krogov in 2005/2006 25 krogov, skupaj 57 krogov( + 4 tekme v pokalu UEFA)
18. Bojan Prašnikar Sezona 2005/2006

*Koren, Lučić in Fegic so vodili ekipo v času, ko je bila brez uradnega trenerja